O MARIJI FUX
Marija Fux – učiteljica, ki mi je dala drug (plesni) jezik
Marija Fux (1922–2023) je bila argentinska plesalka, koreografinja in pionirka plesne terapije – ki je razvila je svoj sistem le te. Pri štirinajstih je v avtobiografiji Isadore Duncan odkrila, da obstaja še en ples poleg klasičnega. Temu odkritju je sledila vse življenje.
Moderen sodobni ples. Nekateri jo imenujejo za pionirko modernega plesa z mednarodno kariero, in zgodbe govorijo, da je bila prva argentinska plesalka in druga neklasična plesalka po Isadori Duncan, ki je leta 1955 nastopila na odrih v Moskvi. Vsekakor pa jo uvršajo v plesnem svetu med velike ženske, kot je Martha Graham, (ki je med drugim bila tudi ena njenih učiteljev plesa), – ženske ki so bile del velikega gibanja modernega in sodobnega plesa 20. stoletja.
Najprej je plesala kot solistka gledališča Colón v Buenos Airesu. Nato je izbrala drugačno pot: ples je odprla vsem, ki so jih drugi imeli za »nesposobne« zanj.
V njenem studiu so plesali plesalci in neplesalci, profesionalci in amaterji, osebe s telesnimi in duševnimi omejitvami, starejši in otroci. Vsi. Njena metoda ne sloni na korakih, ampak na notranjem ritmu in glasbi, ki jo nosi vsak. Po njej danes poučujejo v Argentini, Španiji, Italiji, Braziliji in Čilu. (in Sloveniji.) Marija svoje metode ni naslavljala in govorila o ozdravitvah, ta naziv so ji pripisali drugi, strokovnjaki, ki so videli kako na ljudi z manj možnostmi in s svojim plesom vpliva (tudi gluho dekle je ob njej postala plesalka, posebne potrebe, starejši..) – a Marija je vedno zase govorila, da je umetnica.
V njenem studiu v Buenos Airesu sem med letoma 2018 in 2020 zaključila formacijo plesne terapije. Tam sem slišala misel, ki jo nosim naprej: plešemo že v maminem trebuhu, še preden se rodimo, se gibljemo, in trditev, ki jo danes povem mnogim svojim učencem: To si že. (Ti si to že.) Njene metode se ne naučiš iz knjig. Naučiš se je v gibanju, v praksi, korak za korakom. Je ponovna priložnost, da se v življenju naučimo biti to kar smo v svojem bistvu – lasten gib, in če želimo – se lahko v življenju naučimo ponovne igrivosti. Sivine je dovolj, čeprav ne pravim, da ni pomembna.
